galerija/zgodba-wedding-anniversary-gift.jpg
Prišla sva sem leta 2005 z dvema kovčkoma in telefonsko številko, napisano na listku. Nobeden od naju ni govoril jezika kot je treba, telefonska številka pa se je izkazala za napačno.
Za dvajseto obletnico sem hotela nekaj, kar bi držalo oba kraja hkrati, ker je to tisto, česar zunaj naše družine ne razume nihče. Nisva od tu in nisva več niti od tam. Sva s ceste vmes in prevozila sva jo več kot stokrat.
Zato sta na sliki oba.
Tovornjak nosi najino stanovanje iz prvega leta, tisto nad pekarno z oknom, ki se ni dalo zapreti, in najino hišo od zdaj, ki ima vrt in garažo in vrata, ki sva jih izbrala sama. Obe zastavi sta spredaj, ena ob drugi, enako veliki, za kar sem presenetljivo dolgo potrebovala, da sem bila prepričana.
Registrska tablica je datum najine poroke. Cesta teče čez ves spodnji del slike, z mejnim prehodom na njej, in na tisti cesti je majhen avto, ker je ta avto vozil to pot enajst let, preden se je dokončno ustavil.
Na njej je lonec moje mame, tisti težki, ki nama ga je dala ob odhodu in ga pravzaprav ni mogla pogrešati. Tam je kozarec njenega vloženega sadja, ki ga še vedno varčujeva. Tam je školjka s plaže, kamor sva šla prvo poletje, ko sva si to lahko privoščila.
Tam so otroci, ki govorijo oba jezika in se prepirajo v tistem, ki tisti trenutek zmaguje.
In čisto spredaj sta dva kovčka, tista prava dva, narisana natanko tako, kot sta bila, ker ju še vedno imava na podstrešju in ju nobeden od naju ne more vreči proč.
Odprta sta in prazna, kar je tisti del, ki sem ga naročila.