galerija/zgodba-funny-gift-for-a-best-friend.jpg
V našem mestu je gostilna, kjer so trije stoli za vogalno mizo naši že od leta 1986. Nihče nam jih ni uradno dodelil. Preprosto smo sedeli tam dovolj pogosto, da so drugi nehali poskušati.
Bojan je letos dopolnil šestdeset in zanj se ne da nič kupiti, ker si vse kupi sam, takoj, in ti potem o tem pripoveduje štirinajst dni. Zato sva mu z Andrejem raje naročila sliko in jo napolnila s stvarmi, ki nikomur, ki ni sedel za tisto mizo, ne pomenijo popolnoma nič.
Narisana je kot risanka, kar je bila edina pametna izbira, ker če nas tri narišeš realistično, nehá biti smešno in postane dokument.
Trije stoli so na starem kombiju. Bojanov je tisti z majavo nogo, ki je že dvaindvajset let ne pusti nikomur popraviti. Nad njimi je na transparentu stavek, ki ga izreče vsakič, ko gre kaj zares narobe: It will sort itself out.
Tu je krožnik s klobasami, ker trdi, da je vsaj enkrat naročil kaj drugega, in tega ni nikoli videl ne eden ne drugi. Tu je zlomljena ribiška palica z izleta leta 2004, o katerem pred njegovo ženo še vedno ne govorimo. Tu je nogometni šal, zložen in ne nošen, ker mu njegov klub ni dal razloga, da bi ga nosil, nekje od Jugoslavije naprej.
Registrska tablica je letnica, ko smo se spoznali, kar je slučajno tudi letnica, ko smo vsi trije padli isti izpit.
In v kotu je majhna kartaška mizica z natanko tistimi kartami, ki jih je dobil leta 1998 in za katere še vedno trdi, da jih je odigral pravilno. Ni jih odigral pravilno. To je med nami ostalimi urejeno že desetletja.
Poklical me je ob enajstih zvečer, tri dni po tem, ko jo je dobil, da je pravkar opazil karte.
Še vedno ničesar ne priznava.