galerija/zgodba-graduation-gift-for-him.jpg
Vse take slike, kar sem jih videl, so bile o stvareh, ki so se že zgodile. Jaz tega nisem hotel. Star sem štiriindvajset let. Večina mojega življenja je še pred mano, pa sem si sliko o njem vseeno naročil.
Visi nad mojo mizo. Vsako jutro jo vidim prej kot karkoli drugega, kar je bil ves smisel.
Hiša je na tovornjaku in ni dokončana, ker ne obstaja. Pred njo je tabla z letnico: 2031. To ni želja, to je rok, in napisan je enako veliko kot vse drugo, da se ne morem delati, da ga nisem sam postavil.
Zraven je delavnica z mojim imenom nad vrati in imenom podjetja, ki ima trenutno eno stranko, in to je moj stric, in ta še ni plačal.
Tu je kombi z logotipom na boku. Kombi je resničen. To je edina stvar na sliki, ki že obstaja, in marca je potreboval novo sklopko.
Vsak kovček, privezan zadaj, ima nalepko za kraj, kjer še nisem bil. Islandija, Portugalska, sever Norveške. Devet jih je, ker se mi je zdelo, da je to pravo število, da te je malo sram.
Na steni delavnice je diploma z datumom, ki se takrat, ko sem sliko naročil, še ni zgodil. Zdaj se je. Bilo je junija in to je prva stvar na sliki, ki se je iz prihodnosti premaknila v preteklost, kar je čudnejši občutek, kot sem pričakoval.
Moj pes Aro spi ob prednjem kolesu, očetova stara škatla z orodjem pa je odprta na tleh, ker mi jo je dal, ko sem rekel, da bom to naredil, in ni vprašal nič več.
Nič na tej sliki ni spomin, razen psa in škatle z orodjem.
Vse ostalo je seznam in delam ga po vrsti.