galerija/zgodba-gift-for-a-new-mum.jpg
Hčerka je marca dobila hčerko in kakšen teden po tem nisem znala ugotoviti, kaj pravzaprav čutim, ker ni bilo samo veselje. Bilo je prepoznanje. Ves čas sem videla sebe pri sedemindvajsetih, kako jo držim, v natanko istem naslanjaču.
Zato sem naročila sliko, ki teče od dneva, ko sem jaz postala mama, do dneva, ko je postala ona.
To je ena slika in drži enaintrideset let. Na levi je moja kuhinja iz leta 1995, tista rumena, z vozičkom v vratih in radiem, ki sem ga poslušala ob štirih zjutraj, ker je bil edina stvar budna razen naju. Na desni je njeno stanovanje zdaj, ki je svetlejše, kot je bilo moje kdaj koli, in ima kavni aparat, ki ga ne razumem.
Na sredini je naslanjač. To je isti naslanjač. Od moje mame je prišel k meni in zdaj je v njeni dnevni sobi, s tetro čez naslon, in je pri treh zjutraj nahranil tri generacije naju.
Prstan moje mame je na sliki, majhen, na verižici, ker ga hčerka zdaj nosi tako. Tam so njeni prvi čevlji in zraven so moji prvi čevlji in skoraj enako veliki so, kar me je ganilo bolj, kot sem pričakovala.
Odejica je tista, ki jo je moja mama kvačkala, in je bila že dvakrat popravljena in bo potrebovala še enkrat.
Na tovornjaku so trije datumi. Moj, njen in otrokov. Napisani so z isto pisavo, enako veliki, v vrsti.
In tu so roke. Trije pari, narisani spredaj, ker je to tisto, kar se je preneslo. Moja mama je imela te roke, jaz jih imam, hčerka jih ima, zdaj pa je tu še en zelo majhen par, ki se še ni odločil.
Sliko je obesila v otroško sobo, v višini oči odraslega, da jo lahko gleda, medtem ko stoji tam ob treh zjutraj in počne to, kar sva počeli obe.