galerija/zgodba-gift-for-a-new-business.jpg
Svojo delavnico sem odprla pri petinštiridesetih, kar se je vsem zdela napačna starost za začeti karkoli. Brat je to povedal prijazno. Banka manj prijazno. Računovodkinja s preglednico.
To je bilo pred tremi leti. Slika zdaj visi nad delovno mizo, tako da jo vidim od vrat.
Na njej je moja prva stranka. Prinesla je stol z zlomljeno zadnjo nogo in mi plačala z gotovino in kozarcem medu, in ta kozarec še vedno imam, ker ga nisem nikoli odprla. Na sliki je na polici, zaprt.
Na njej je tudi moje prvo orodje, oblič, ki ga je uporabljal moj dedek in je edina stvar, ki jo imam in je starejša od stavbe. Narisan je odprt na mizi, ne obešen, ker je orodje na steni okras, orodje na mizi pa delo.
Prvi račun je pripet na tablo. Enajst tednov je trajalo, da je bil plačan, in uokvirila sem potrdilo o plačilu, ne računa, ker je potrdilo tisti del, ki se je res zgodil.
Tovornjak pred delavnico ima ime na vratih. To ime sem izbrala na parkirišču ob pol sedmih zjutraj in si od takrat nisem premislila, kar je zame nenavadno.
Za delavnico je zloženih sedemdeset stolov in vsak je stol, ki sem ga popravila, in prosila sem za natanko sedemdeset, ker je bilo takrat, ko sem sliko naročila, toliko. Zdaj jih je več. Všeč mi je, da je slika že zastarela.
Moj pes sedi na vratih, kjer sedi vsak dan, in noče naprej zaradi hrupa.
Registrska tablica je dan, ko sem podpisala najem, kar je bil tudi dan, ko me je bilo najbolj strah.
Na tabli nad mizo piše tisto, kar je rekel moj brat, z njegovimi besedami, ker se je izkazalo za uporabno.