galerija/zgodba-retirement-gift-for-a-colleague.jpg
Franc je štirideset let preživel za istim pultom in zadnji petek je hotel ob dveh popoldne oditi brez sleherne pompoznosti. Pustili smo mu, da je mislil, da se bo to res zgodilo.
Težava z darilom za upokojitev je, da je vse pametno že nekomu podarjeno. Ura, pero, bon za vrtnarijo. Hoteli smo nekaj, kar bo res obdržal, zato nas je enajst zložilo denar in naročili smo sliko.
Na njej je njegov viličar, tisti stari z razpokanim sedežem, ki ga ni pustil zamenjati, ker je rekel, da se je usedel v pravo obliko. Na njej je njegov pult s kupom katalogov, po katerih se ni znašel nihče drug, in predal z ležaji, ki ga je razumel samo on. Na njej je njegova skodelica, rjava, z imenom, napisanim s flomastrom na dnu, čeprav se je tako ali tako nihče ne bi upal dotakniti.
Njegov stol ima obrabljen desni naslon za roko, ker se je vedno nagnil na to stran, ko je zazvonil telefon.
Na boku tovornjaka so imena vseh, ki jih je izučil, in teh je sedemnajst. Polovico stavbe je peljal skozi prvo leto in nikoli ni nikogar pustil, da bi se počutil počasnega.
Registrska tablica je njegov prvi dan, ne zadnji. Glede tega smo bili odločni.
Na pultu je krof, ker je vsak petek štiri desetletja prinesel krofe in vsakič rekel, da je to zagotovo zadnjič.
Cesta iz slike pelje proti vrtu in majhni delavnici, ker je zdaj pravzaprav tam, in v skupinski klepet pošilja fotografije paradižnikov brez besedila.
Najprej je prebral imena. Potem je našel svoj stol. Potem je moral za minuto ven.