galerija/zgodba-housewarming-gift.jpg
Ko sva jo kupila, je bila streha nad kuhinjo že odnesena in iz dimnika je raslo drevo. Nepremičninski agent je to opisal kot karakterno. Vseeno sva jo plačala, v torek, v dežju, in potem nekaj časa sedela v avtu in nisva rekla nič.
Sedem let pozneje ima streho, kuhinjo, kopalnico, ki deluje, in vhodna vrata, ki sva jih obesila dvakrat, ker sva jih prvič obesila narobe obrnjena in tega nisva opazila do naslednjega jutra.
Slika kaže obe stanji hkrati, kar je edini pošten način, da se to pokaže. Leva polovica je ruševina, z drevesom v dimniku in nebom skozi ostrešje. Desna polovica je zdaj, s prižgano lučjo in vrati, obrnjenimi prav.
Tovornjak nosi vse skupaj in na ploščadi je kup tega, kar je bilo za to potrebno. Mešalec, ki sva ga kupila rabljenega in ga prodala za isto ceno. Sedemnajst veder. Kampinški kuhalnik, na katerem sva kuhala dve zimi. Kad, ki je leto dni stala na vrtu, preden je šla noter, in so se je sosedje navadili.
Registrska tablica je dan, ko sva dobila ključe. Na samokolnici je še ena majhna tablica z dnevom, ko je šla gor streha, ker je bil to dan, ko je nehala biti ruševina.
Drevo iz dimnika je tudi na sliki. Posadila sva ga na vrt in še vedno živi, kar je več, kot si je zaslužilo.
Na okenski polici je kozarec s prvim žebljem, ki sva ga izvlekla iz sprednje stene, in je zelo majhna risba hiše, ki jo je narisala najina hčerka pri petih letih in na kateri ima hiša nasmejan obraz in, natančno, nobene strehe.
Sliko sva obesila na hodnik, nasproti vrat, tako da je prva stvar, ki jo kdorkoli vidi.
Vsak, ki pride, stoji pred njo dolgo in potem reče isti stavek, in sicer da ne more verjeti, da je to ista hiša.