galerija/zgodba-memorial-gift-for-a-dog.jpg
Bor je prišel k nam v kartonski škatli leta 2012 in odšel v spanju to pomlad, vmes pa je bil zraven pri čisto vsem, kar se nam je zgodilo.
Bil je zraven pri dveh selitvah, od katerih ene očitno ni odobraval, in je teden dni kujal na hodniku, da smo to zagotovo vedeli. Bil je zraven, ko se je rodila Zala, in jo je potem enajst let branil pred poštarjem, kar se je poštarju zdelo manj ljubko kot nam. In bil je zraven eno zimo, o kateri kaj dosti ne govorimo, ko je spal na hodniku med obema spalnicama namesto na svoji postelji, in nihče od nas ga za to ni prosil.
Ko smo naročili sliko, smo se takoj strinjali samo o eni stvari: da ne sme biti žalostna. Hoteli smo ga na sredini, živega, z vsem, skozi kar je kdaj šel, razporejenim okoli njega.
In tako je.
Stoji na ploščadi starega modrega tovornjaka in gleda naravnost, uho, ki se ni nikoli čisto postavilo, pa počne to, kar je počelo vedno. Okoli njega je vsak kraj, kamor je kdaj šel. Obe hiši, majhno stanovanje in tista ob reki. Pot ob reki, po kateri je hodil vsako jutro štirinajst let, v vsakem vremenu. Plaža na Rabu, kjer je natanko enkrat plaval in mu ni bilo všeč, kar je še vedno fotografija, ob kateri se vsi smejimo. Vrata veterine, ki jih je prepoznal že z vogala in je pred njimi upočasnil.
Njegova ovratnica visi na kljuki ob kabini, prvi dve pa zraven, manjši.
Registrska tablica je dan, ko je prišel. Drugega datuma na sliki ni nikjer in to je bila naša odločitev, ne njihova.
Ob strani tovornjaka, v Zalini pisavi, ker je to Zalin stavek: He was there for all of it.
Teniška žogica je pod prednjim kolesom, tam, kjer jo je vedno pustil, običajno tako, da se je kdo spotaknil obnjo.