Osebno darilo za mamo, da še naprej najde stvari, ki jih veva samo midve

Imela sem sedem let, ko sva zložili vse, kar je šlo v en avto, in se odpeljali. Mama mi je rekla, da greva kampirat. Verjela sem ji približno leto dni, in po pravici povedano so bili prvi meseci res malo podobni kampiranju, ker sva imeli dve spalni vreči, eno svetilko in nič drugega.

Stanovanje je bilo v tretjem nadstropju sivega bloka. Polnilo se je počasi. Najprej miza, ki nama jo je nekdo dal, potem kavč, potem zavese, ki jih je mama sešila sama in se ji je malo ponesrečilo, tako da ena še danes visi nižje od druge. Nobena od naju je ni nikoli popravila.

To jesen se selim v svoje stanovanje, tri ulice stran. Hotela sem ji nekaj pustiti in hotela sem isto stvar vzeti s seboj, zato sem sliko naročila dvakrat. Ena zdaj visi v njeni spalnici in ena v moji.

Na sredini je star tovornjak, naložen tako, kot je bilo naloženo najino življenje. Najin blok je gori, z lučjo v oknu v tretjem nadstropju, ki je najino okno. Na drugi strani je planina, kamor sva pobegnili, s klopjo, kjer sva jedli sendviče in je mama vedno rekla, da je razgled boljši od televizije. Dve spalni vreči sta zviti in privezani na strehi. Svetilka je še vedno tam in še vedno dela. Ob kolesu je prislonjeno moje malo modro kolo, tisto, na katerem sem se učila voziti na parkirišču za blokom. Registrska tablica je datum, ko sva začeli znova.

Ob strani tovornjaka, s skrbnimi črkami: We were only camping. Danes zveni kot šala in večinoma tudi je.

Potem pa je tu vse ostalo, in tega je veliko. Njene sončnice, ker vrta ni imela nikoli in je moral zadostovati balkon. Lonec, v katerem nastaja nedeljska juha že od leta 1998. Mica, ki spi na okenski polici z repom čez rob. Moja diploma, zvita v kabini, ker je mama delala ponoči, da je sploh lahko nastala, in ker mi je ona povedala, kam naj grem v šolo, ko sama nisem imela pojma. Avtobusna vozovnica iz leta, ko sem se vozila na predavanja. Dve skodelici, ena okrušena. Njena očala za branje na križanki, ki jo je izpolnila s kemičnim svinčnikom, kot vedno.

Vedno znova najde v njej kaj novega. Prejšnji teden je opazila tisto poševno zaveso in me poklicala ob pol enajstih zvečer.

Nobena od naju ne bo nikoli nikomur razlagala tistih spalnih vreč.